Belokranjske vezenine

Vezenje je bilo nekdaj domača oziroma hišna dejavnost, s katero so se ukvarjale ženske na podeželju. Izdelovale so predvsem predmete za uporabo pri vsakdanjem življenju.

Belokranjske vezenine so tako spremljevalke številnih šeg in navad, od krsta do poroke in smrti. Največji del vezenin na podeželju je nastajal za potrebe nevestine bale.

Platno so v Beli krajini naši predniki izdelovali iz lana in konoplje, ki so ju posejali zgodaj spomladi. Konec meseca julija, ko so bilke dozorele, so jih populili s korenino vred, da je bil izkoristek boljši. Zvezali so jih v manjše snopke, »rukoveti«, jih otepli semen in nato za tri dni namočili v vodo. Naredili so močilo in ga obtežili s kamni, da ga voda ne bi odnesla. Potem so »rukovet« sprali in jih sušili.

V Beli krajini se je od vezilskih tehnik kot nekakšna belokranjska značilnost do danes ohranilo tkaničenje – tehnika vezenja po štetih nitih, ki posnema tkanje.

Prvotno tkalska tehnika se je kasneje preoblikovala v tehniko vezenja. Ornamentika je predvsem geometričnih oblik. Temeljni barvi pri tkaničenju sta rdeča in modra. S tkaničenjem so nekdaj krasili predvsem otirače, prte in torbe.

Danes domače platno v Beli krajini tkejo le še v Adlešičih in okolici, uporablja pa se predvsem za vezenje v belokranjskih tehnikah.

Domače platno je postalo redkost in v sedanjem času prava dragocenost, saj ga je le še nekaj malega v »kofanih« (kos pohištva naših babic, ki se je odpiral na vrhu).

Z gotovostjo lahko rečemo, da vezenine v naše domove prinašajo toplino in lepoto. Bogatijo tako tistega, ki jih je naredil, kot onega, ki ceni to delo in ki zna gledati tudi s srcem in nesamo z očmi.

Vezenina je žlahten izdelek, je umetnina in je odraz človekove ustvarjalnosti,
kulturnega okolja in bogate kulturne dediščine, na katero smo v Beli krajini lahko ponosni.