Opis
BELOKRANJSKA KUPICA
Belo krajino poznajo ljudje po marsičem. Eni po dobrem vinu in reki Kolpi, drugi po steljnikih in beli noši, tretji spet po njenih ustvarjalcih. Veliko tega česar se spominjajo, je današnji način življenja že pozabil, spremenil. Pojavljajo se nove oblike, tradicionalni elementi se stapljajo s sodobnimi.
Temu podobno je mogoče razumeti tudi iskanje »podob belokranjskega kozarca« Martina Skolibra. Iskanje, ki je vpeto med tradicijo belokranjskih lončarjev in avtorjevim izražanjem. Je poskus, da kljub abstrahirani formi kozarec ohrani funkcionalnost. Sicer ne, da bi iz njega vino degustirali, mogoče je bolj simbol družabnosti, spomin na čase, ko so v belokranjskih zidanicah pili vsi iz ene kupice. Prijatelji so si jo podajali iz rok v roke, vsak jo je prijel in nagnil drugače.
Trajnostni vidik izdelka:
Pri izdelavi pladnja se je Martin Skoliber, Lončarstvo Skol, oprl na belokranjsko tradicijo. Belokranjska pogača in sol sta stari simbol blaginje, sreče in dobrodošlice vsakega gosta. Gost si pogačo trga sam in s to gesto domačin izrazi dobrodošlico gostu, prijatelju. Pladenj je narejen iz naravnega materiala, iz slovenske gline. Unikaten rokodelski izdelek je na voljo skozi vse leto.
Zgodba izdelka
Bela krajina geografsko pripada panonskemu morju, ki je prekrasno dolino napolnilo z morsko vodo. Po dolgih tisočletij je voda odtekla. Ostalo je blato. Prišli so ljudje. Z veliko željo po preživetju so se naučili postopka žganja gline. Z veliko željo po napredku so ta postopek tudi (opustili) pozabili.
Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je Martin Skoliber začel oblikovati glino. Tisti časih so bili zanj tudi začetniški poskusi raziskovanja materiala, izraznosti in navsezadnje tudi spretnosti, zagotovo pa tudi iznajdljivosti.
V tistih časih je bilo izredno težko dobiti glino. Vozil se je v proizvodni obrat v Karlovec, kjer so izdelovali opečnate zidake, jih pripeljal domov, posušil, zdrobil in pripravil glino za oblikovanje. To je bil tudi izziv, da je spoznal celoten postopek priprave gline.
Začel se je tudi ukvarjati z lončarstvom. Na to pot se je podal kot samouk. Glino je poiskal tudi v okolici Črnomlja. Po starih postopkih jo je pripravil za kolovrat. Osnova mu je bila lončarstvo iz Griča v Beli krajini (kjer je v tridesetih leti prejšnjega stoletja lončarstvo zamrlo.) Posodje so žgali v odprtem ognjišču. Kmalu je dobil glino iz Gradca pri Metliki v Beli krajini, kjer so žgali glino v zidanih pečeh na drva, glino pa kopali v porečju reke Kolpe. Danes uporablja slovensko glino, katero predela lončar g. Boštjan Dobovšek. Žge jo v električni peči. Obujanje dela starih belokranjskih lončarjev mu je danes izziv za ustvarjanje novih izdelkov.
