Opis
Cvetličice so za veselje in smeh.
Vsak majhen in velik (otrok) pozna Cicibana, ki se cmeri za dve mili Jeri … Zrastel je v domišljiji slovenskega pesnika Otona Župančiča med prvo svetovno vojno, ko je bilo zelo hudo, da bi potolažil in razveseljeval bralce.
V Cvetličicah so objavljene njegove pesmi, ki jih še ne poznate. Piše o naravi, živalih, spominih na Belo krajino, kjer je preživel svoje otroštvo, o ljudskih običajih in veselju do življenja. Vabi vas, da bi zaprli računalnik, odšli iz sobe in skupaj z njim pokukali v čudovito naravo.
Ker je lepo risal, vas želi o njeni lepoti prepričati tudi s svojimi slikami in risbami, zato so priložene pesmim. Nekaj fotografij pa je dodanih, da pesnika in Belo krajino še bolje spoznate.
Naj se vam ob prebiranju pesmi zgodi tako, kot se je Cicibanu, ki je naenkrat zaslišal: »Pok! – se meh razpoči, smeh iz njega skoči.«
Oton Župančič
Oton Župančič je bil pesnik, dramatik, esejist in prevajalec. Rodil se je v premožni belokranjski trgovski družini. Oče Franc je bil doma iz Selišč pri Dolenjskih Toplicah, mati Ana pa je bila hrvaškega rodu.
Otroštvo je preživel v Vinici in v idilični vasi Dragatuš. Tu je s šestimi leti vstopil v osnovno šolo in jo končal v Novem mestu. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu, nato pa se je družina po gospodarskem propadu odselila v Ljubljano, kjer je 1895 dokončal gimnazijo.
Oton Župančič je bil tudi eden štirih predstavnikov slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu Zadrugi.
Po maturi je na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis. Leta 1900 je oboje absolviral, vendar študija ni končal. Po nedokončanem študiju se je najprej vrnil v Ljubljano, nato pa živel v večjih evropskih mestih, med drugim v Parizu in na Dunaju.
Po vrnitvi v Ljubljano je postal dramaturg v takratnem Deželnem gledališču, leta 1913 pa mestni arhivar. Od leta 1920 je bil spet dramaturg, od leta 1929 do upokojitve pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Bil je med ustanovitelji slovenskega kluba PEN in med prvimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Med drugo svetovno vojno je sodeloval z Osvobodilno fronto, po koncu vojne pa v javnem in političnem življenju, bil poslanec v ljudski skupščini.
Njegova poezija tvori enega najdragocenejših slovenskih umetniških opusov in obsega ljubezenske, osebnoizpovedne, domovinske, vojne, socialne pesmi. Njegova prva pesniška zbirka Čaša opojnosti je izšla leta 1899. Umetniški vrh je dosegel z zbirko Samogovori (1908), v kateri je izpovedal svojo ljubezen do domovine. Njegova zadnja zbirka Zimzelen pod snegom (1945) je povezana z zgodovinskimi dogodki druge svetovne vojne. Z otroško liriko (Pisanice, Lahkih nog naokrog, Sto ugank, Ciciban …) si je pridobil sloves najboljšega ustvarjalca otroške in mladinske poezije. Njegove pesmi so prevedene v več kot dvajset evropskih jezikov.
V slovenščino je prevedel številne klasike evropske književnosti – Shakespearja, Danteja, Villona, Calderóna, Molièrja, Goetheja, Balzaca, Stendhala, Dickensa, Tolstoja …
Leta 1948 ga je ljubljanska univerza imenovala za častnega doktorja. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv ljudski umetnik.
Dela za otroke in mladino
S poezijo za otroke se je Oton Župančič z večjimi ali manjšimi presledki ukvarjal vse življenje in ji ves čas posvečal enako skrb kakor ustvarjanju za odrasle. Z otroškimi pesmimi se je njegova lirika začela.
Prve je napisal že v nižji gimnaziji v Novem mestu, ko je bil še otrok. Takrat je nastala tudi pesmica Zima, zima bela, ki ji je kasneje dal naslov Pesem nagajivka.
V Krekovem slovstvenem krožku in dijaški Zadrugi se je kot gimnazijec višjih razredov v Ljubljani šolal predvsem ob slovanski ljudski poeziji, glavni vir navdiha pa so mu bila v tem obdobju še zmeraj zelo živa doživetja iz otroštva v Beli krajini.
V letih od 1894 do 1899 je objavljal z različnimi psevdonimi v katoliških mladinskih listih Vrtec in Angelček, nekaj tudi v reviji Dom in svet. Od leta 1900 do 1903 je objavljal otroške pesmi s svojim pravim imenom v liberalnem otroškem listu Zvonček (Kralj Matjaž, Divji mož, Deveti Kralj, Krnec, a kje si?, Razbojnik).
